Zakaj militantno veganstvo nima smisla

Posted

Rada bi delila z vami neko anekdoto, ko sem bila še v srednji šoli in se je moja mlajša sestra odločila postati vegetarijanka. 

Kot osnovnošolka je imela pri tem nemalo težav – najprej je bilo treba razredničarki razložit, da punca od zdaj naprej ne bo trpela pomanjkanja mikro in makrohranil, potem se je bilo treba zmenit s kuharicami, da so zanjo posebej pripravljale malico, in se nato kdaj še pošteno borit, ko je kdo svoj sendvič raje zamenjal z njenim. Še sreča, da je imela sestra že takrat namazan jezik in se je na provokacije sošolcev v stilu ‘če klobase in jajčk ne misli kdaj dat v usta’ odzvala z ‘cvirn in dva fižolčka bom pa že zmogla’.

Meni se je vegetarijanstvo že takrat zdelo zelo nobel in sem med vožnjo iz šole na vlaku velikokrat o tem debatirala s sošolkami. Še posebej se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko sem padla s punco iz paralelke v burno razpravo o tem, zakaj sendvič s poliko in edamcem ni vegetarijanski, če enostavno lahko daš salamo ven in ne kompliciraš. Ker sem bila vedno diplomat, je bil moj argument proti predvsem to, da verjetno nihče, ki ne mara mesa, ne bi želel jesti sendviča z vonjem po njem.

To seveda ni bilo zadosti in debata je po desetih minutah napredovala do te mere, da se je vmešala tretja oseba v kupeju. Neznanka v svojih tridesetih, vegetarijanka z deset let izkušenj. Zelo razkurjena, milo rečeno. Argumente punce iz paralelke je zmlela v prah, da je slednja jecljajoč in rdečih lic lezla v globino sedeža, meni pa je bilo nerodno. Lahko sem razumela, zakaj vegetarijanka brani svoj način razmišljanja in kritizira vegi sendviče, katerih vsebino režejo na salamoreznicah z ostanki poli salame. Še več, na nek način sem se z njo lahko strinjala in vesela sem bila, da je nekdo namesto mene znal povedat tako, kot je.

Vendar pa me je takrat prešinilo naslednje spoznanje – ta moja kolegica se verjetno ne bo nikoli odločila za vegetarijanstvo, kaj šele za veganstvo.

In tako je ostalo vse do danes – velikokrat na družabnih omrežjih zasledim njene objave polkilskih šniclov in ostalih kulinaričnih pretiravanj razvitega sveta, na katerih so edini zelenjavni predstavniki ocvrti čebulni obročki. Tega ne počne zato, da bi iritirala vegane, še manj zaradi tega, da bi se maščevala somišljenikom vegetarijanke z vlaka, ampak zato, ker ji tako paše.

Tudi sama si po preteklih osmih letih brez mesa težko predstavljam, da bi bila svoja veganska prepričanja pripravljena širit z agresijo. To pa zato, ker v militantno veganstvo ne verjamem. Ko sem na družabnih omrežjih nekaj let nazaj začela navezovat stik s člani veganske skupnosti, sem bila ob prenekateri debati razočarana. Izkazalo se je, da grejo mnogi (vsekakor pa ne vsi) v ‘furanju svojih špur’ tako daleč, da mečejo slabo luč na vegansko skupnost in jo marginalizirajo do te mere, da ni čudno, koliko stereotipov se na račun veganov pojavlja v naši družbi. Mnogi vegani žal verjamejo, da je veganstvo ultimativna oblika humanosti. Jejo z vilicami in žlicami, zagovarjajo pa na nož. V resnici pa obstaja malo morje načel človečnosti, ki se jih veganstvo niti ne dotakne. Boj proti poceni delovni sili, gibanja za mir, prizadevanje za pismenost in višjo stopnjo izobrazbe, aktivizem za zmanjševanje revščine. In vsi so pomembni.

Sočutje do živali ne izključuje nujno sočutja do sočloveka – še posebej takrat, ko želimo širiti svoj način razmišljanja.

Seveda je prav, da imamo svoja načela. Jaz jih imam v povezavi z veganstvom kar precej. Pravi ljubitelj živali je po mojem mnenju lahko le vegan. Prava feministka je po mojem mnenju lahko le tista, ki ne uživa mleka in mlečnih proizvodov. Pravi okoljevarstvenik po mojem mnenju opozarja na okolje najprej s predlogi za omejevanje živinoreje in sorodnih vej industrije, in se šele nato spotakne ob energetiko, promet in ostale dejavnosti. Za izražanje teh mnenj ne potrebujem polne bojne opreme, pa vendar lahko o njih odkrito in konstruktivno spregovorim z vsakim, ki izrazi zanimanje.

Moti pa me, ko vegane srečujem na enih in istih frontah proti vsejedcem.

Kjer je vsak njihov komentar poln žaljivk, obsojanja in serijsko napumpane samozavesti. Trese se gora, rodi pa se miš. Če kdo verjame, da na ta račun širi veganstvo in osvešča o njegovih prednostih, laže samemu sebi. To ni aktivizem. Aktivizem je po definiciji aktivno sodelovanje v neki organizaciji ali skupini – in ne zajema zmerjanja, žalitev, groženj in napadanja nasprotno mislečih preko tipkovnice. Prenekateri vegan ob tem misli, da mu za širjenje svojega načina razmišljanja ne ostane nič drugega. Pa se močno moti. Vsi uspešni in znani veganski aktivisti širijo prednosti veganskega načina življenja in informacije, ki govorijo v prid veganstvu s konstruktivnim in sočutnim pristopom. Pišejo članke, sodelujejo z znanimi veganskimi sponzorji, dosegajo odlične dosežke v športu in na mnogih kulturnih področjih. So zdravniki, nekateri celo prehranski strokovnjaki. Objavljajo poučne videe, ustvarjajo okusne veganske recepte. Ne nujno v tem zaporedju in niti slučajno ne vse naenkrat. Vsak širi vegansko skupnost po svoje in na področju, ki ga najbolj obvlada – in s tem postavlja zgled za druge. V resnici za slednje ne potrebuješ svetovne prepoznavnosti, slave in kopice medijev ali sponzorjev za seboj.

Vem iz izkušenj. En teden nazaj sem sedela pri kosilu in nato še na večerji z bežnimi znanci, ki jih poznam preko svoje dobre prijateljice. Bila sem edina veganka. Diskretno so opazovali moj krožnik in me nevsiljivo potipali, kaj in koliko jem, ter kakšni so bili moji razlogi za prehod na veganstvo. Vsi so brez ene same negativne pripombe razumevajoče prikimavali mojim razlagam. Mnogi so rekli, da bi se dosti lažje odrekli mesu in mlečnim izdelkom, če bi vedeli, kaj kuhati. In sem jim povedala, kje najdejo nasvete in recepte z navodili, za kar so bili zelo hvaležni. Nisem obsojala in nisem bila obsojena – so mi pa vsi po vrsti priznali, da si prej niso znali predstavljati, kako je govoriti z veganko, ki razume. In to sem v različnih okoljih z različnimi ljudmi slišala že velikokrat. Kako ne bi razumela? Tudi jaz sem bila nekoč taka. Jedla sem vse po vrsti in nisem se spraševala, kako lahko tako osebne odločitve, kot so hrana, oblačila ali kozmetika, vplivajo na globalnem nivoju. Če umaknem ego na stran, se zavem, da bi tudi mene takrat stigmatizacija s strani militantnega vegana zmotila.

Srečujem ogromno veganov, obupanih od prizorov mučenja živali in grafov porasta toplogrednih emisij, ki se spotikajo ob vsako nevegansko objavo na družabnih omrežjih.

Ne bi se strinjali z menoj, če rečem, da se borijo z mlini na veter. A bolj, ko poslušam in berem o mnenjih vsejedcev o veganskem gibanju, bolj ugotavljam, kakšno škodo si delamo s teženjem in vsiljevanjem. Razumem stisko in nemoč militantnih veganov. Imam slabe dni, ko me nič ne prepriča v to, da je človeštvo naredilo še kaj drugega kot izkoriščalo in trpinčilo živali. A take trenutke poskušam izkoristiti produktivno – naredim intenziven trening, napišem osnutke za članke na to tematiko, doniram zavodu za rešene rejne živali, ali pa povabim vsejedski del moje širše družine na vegansko kosilo. Ne uspeva mi vedno, a karkoli je boljše od iskanja Pirovih zmag na socialnih omrežjih. Držim se na povodcu. Ko si goreč zagovornik določenega gibanja, namreč vedno obstaja tveganje, da boš tako ali drugače manj prepričljiv. Izpadeš vsiljivo, nastrojeno in paranoično.

»Kljub temu, da mi je ob posnetkih trpečih živali v industriji slabo, svojega načina življenja ne bom kar spremenil. Ne zato, ker me trpljenje živali ne prizadene (ravno nasprotno), ampak ker so taktike, ki jih uporabljajo vegani zato, da bi v meni povzročili spremembo, preagresivne. Zaprejo komunikacijo. V meni povzročijo refleksiven odpor do veganskega gibanja, predvsem, ker me je strah dejstva, da bi v prihodnosti videl še več krutosti in mučenja.
Ker vsak dan uporabljam izdelke živalskega izvora, se mi njihova zahteva po tem, da takoj spremenim način življenja, ekstremna. To pa zato, ker ne vem, kako iz teh vsakodnevnih navad, ki so mi samoumevne, priti na povsem drugo pot.
Težko mi je prositi za pomoč pri postopnem prehodu na živalim prijaznejši način življenja, ker nočem biti izpostavljen še več nazornim vsebinam in diskusijam. Zavedam se, da je v veganski skupnosti mnogo zmernih veganov, ki bi bili več kot pripravljeni deliti z mano uporabne nasvete in predloge na neobsojajoč način, vendar pa je ekstremistov toliko, da bi v iskanju veganov, ki niso militantni, verjetno obupal.«

S tem zapisom je pisatelj, bloger in podpornik gibanja za duševno zdravje, Zachary Phillips, pridobil podporo mnogih veganov, kar ga še vedno motivira pri postopnem prehodu v smeri veganstva.

Premiki v načinu razmišljanja včasih trajajo leta. Vključujejo otroške korake, brezmesne ponedeljke, obdobja fleksitarijanstva ter posmeh s strani zapriseženih mesojedcev. Vseeno pa se zgodijo – in ponavadi tam, kjer najmanj pričakujemo. Ko daš svojemu egu 5 minut duška na tipkovnici, za veganstvo na dolgi rok ne narediš nič dobrega. Informirajmo, širimo znanje, bodimo zgled. A na miren in strpen način.

 

Več mojih razmišljanj v zvezi z veganstvom najdete v rubriki Veganiziranje.

3 thoughts on “Zakaj militantno veganstvo nima smisla

  1. Zelo lepo napisano. Se popolnoma strinjam. Agresija ni način kako veganstvo približati ljudem in ga popularizirati. Agresiven pristop ima prej nasprotni učinek.

  2. Lepo spisano. Vsi sesalci imamo do hrane vsaj do neke mere čustven odnos, ki se začne nekje pri dojenju, ko nas je mama s hranjenjem stisnila k sebi, dala toplino, mir… In to zavestno ali ne od hrane pričakujemo tudi v odraslosti, zato nemir v duši rezultira v prenažiranje ali željo po napačni hrani. Svoja srca nosimo v ustih, zato “kaj bom pa potem jedel,” ni strah pred podhranjenostjo ali celo lakoto, ampak samo kamuflaža za “s čim se bom pa potem tolažil.” Meso, mleko, sladice, gluteni in maščobe so prvovrsten anestetik za bolečino vsakdanjega urbanega življenja in odtujenosti od narave. Za hujše bolečine imamo pa praške, črtice, smotke in podobno. Ampak to je v principu razlog, zakaj prihaja do te kognitivne disonance, ko ljudje razumsko dojamejo, da je narobe (bodisi zdravstveno, bodisi etično), ne zmorejo pa spremeniti svojega vedenja glede tega. Kajti na vedenje čustva vplivajo mnogo bolj kot razum. In zato človeka ne moreš spremeniti dokler nima želje, da se spremeni sam, oziroma dokler jih ne dobi s kladvom po buči v kaki zdravniški ordinaciji. Za mnoge je žal to edina pot, z mano na čelu.

Komentarji so onemogočeni