Ula Kupec

Posted

Tekačica z veliko začetnico, moja mlajša sestra in že večletna veganka.

Ula Kupec, ki je pri rosnih 18 letih na 75-kilometrski razdalji med Celjem in Logarsko dolino postala najmlajša slovenska ultramaratonka. Že ko je Alter Vego nastajal, sem vedela, da bo prva oseba, ki jo bom prosila za intervju. Je namreč človek, ki je za razliko od mnogih z glavo vedno na realnih tleh, z nogami pa skorajda v oblakih.

Za začetek našim bralcem povej, kje se trenutno nahajaš in kaj tam počneš.
Pravkar sedim na terasi stanovanja v Maspalomasu (jug Gran Canarie, Kanarski otoki), v katerem živiva z Blažem. V kratkih hlačah in kratkih rokavih v prijetni poletni temperaturi lovim zadnje popoldanske sončne žarke po končanem 8-urnem delavniku. Čeprav se iz hotela na drugi strani ulice sliši božična glasba in čeprav so ulice že novoletno okrašene, razen številk na koledarju nič ne spominja na zimo.
Na Gran Canariji s fantom trenutno preživljava že drugo zimo zapored in tukaj se počutiva kot doma. Za poln delovni čas sva zaposlena v podjetju Free Motion, ki je eden največjih na svetu v izposoji visoko kakovostnih koles. Ves najin prosti čas je vložen v tek in počitek.

Kakšno je življenje na Gran Canarii? Zakaj ti je bivanje tam všeč?
Življenje tukaj je umirjeno. Pravzaprav se oba počutiva kot na večnih počitnicah, le da greš vsak dan tudi v službo. Domačini so zelo umirjeni in sproščeni ljudje, ‘stress free’. Všeč mi je, ker se ljudje tukaj znajo zabavati. V Sloveniji sem večino časa imela občutek, da je treba vedno le še malo potrpet, še malo več naredit, se še malo bolj potrudit, potem pa pride šele vikend/dopust/konec izpitnega obdobja. V Sloveniji je tempo življenja hitrejši, ljudje so bolj resni, zadržani.

Kdaj si začela teči?
Šport obožujem že od otroštva. V teku sem bila od nekdaj dobra. Že od malih nog sem v šoli in domači vasi premagovala fante, ki so bili starejši in za glavo višji od mene. Poleg tega sem že od nekdaj tekmovalna. V osnovni šoli sem se pobliže spoznala z različnimi športi, tek pa mi je bil vedno najljubši.

Zakaj ravno tek in ne kak drug šport?

‘Tek je najbolj nezapleten šport. In ravno to ga dela hudičevo težkega. V času, ko se večina ljudi boji biti sam s sabo in svojimi mislimi in vsi iščejo neke distrakcije, je tek tisto, kar te prizemlji in prisili, da se soočiš sam s svojimi demoni.’

Nobenih rekvizitov, nobenega subjektivnega ocenjevanja. Le start, čas vmes in cilj. Tvoj čas je odvisen le od tebe, nobenega ‘šlepanja’ za soigralci (medtem ko imaš lahko v ekipnih športih na tekmi slab dan, pa tvoja ekipa še vedno zmaga). Poleg tega spadam med tiste introvertirane ljudi, ki jih velike družbe in gneča izčrpavajo, tako da s tem vsi ekipni športi že takoj odpadejo. In prosim, ne podajajte mi žog, imam dve levi roki.

Povej nekaj o svojih dosedanjih dosežkih.
Od prvega ultramaratona Celje-Logarska (73 kilometrov) pri 18 letih, ko sem postala najmlajša slovenska ultramaratonka, sem jih do danes odtekla že 9. Od tega trikrat iz Celja v Logarsko dolino. Pri mojih 19 letih sem očeta pripravila do tega, da sva skupaj odtekla 110 kilometrski Istra trail od Lovrana do Umaga, kjer sem končala kot 9. ženska absolutno. Kasneje sem tekla ultramaraton še v Vipavi. Velik projekt je bil tudi Ultrabalaton s svojimi 220 kilometri okrog Blatnega jezera na Madžarskem, ki pa se je zame končal na 134. kilometru z iliotibilanim sindromom. Zaradi poškodbe sem takrat prekinila s tekom za več kot 4 mesece in sklenila, da se posvetim krajšim razdaljam. Letošnje poletje sem veliko trenirala po trailih in si priborila skupno zmago med ženskami v seriji Kvarner trails (4 tekme, dolge med 30 in 45 kilometrov, s precej višinskih metrov).

Kakšen je tvoj režim treningov? Kolikokrat na teden, koliko ur, kakšni so obvezni rituali?
Treniram 6-krat na teden, količinsko odtečem približno 80 kilometrov tedensko, delam vaje za moč, fitnes in ogromno razteznih vaj. Ker v službo in nazaj kolesarim (cca 15 do 25 kilometrov, odvisno od lokacije, kjer delam tisti dan), je to tudi način kako v trening režim vpeljem navzkrižno vadbo. Tečem zjutraj, sredi dneva ali pa zvečer, odvisno od mojega službenega urnika. Če mi čas dopušča, po treningu noge razbremenim v 25-metrskem bazenu, ki je del kompleksa, v katerem živiva. Večino preostalega časa počivam ali spim.

Kakšni so tvoji nadaljnji cilji?
V prihodnosti se želim posvetiti in razviti svoj absolutni potencial v cestnem teku in sicer v vseh razdaljah do maratona.


 
Kako si postala veganka?
Dejstvo je, da že kot otrok nisem bila navdušena nad mesom. Vegetarijanka sem postala pri 12 letih, zaradi etičnih razlogov. V tistem času vegetarijanstvo ni bilo in, v trgovinah pa nisi našel praktično nobenih nadomestkov. Še vedno se spomnim dneva, ko sem se morala v osnovni šoli na razredni uri pred vsemi zagovarjati, ker mi je razredničarka vprašala, zakaj želim odjaviti šolsko malico. Tako sem morala povedat, da ne jem več mesa ter zakaj in vsi so se mi smejali. Doma so me pri odločitvi podpirali. Vegetarijanstvo sem nadgradila v veganstvo pred tremi leti. Tako, kot pri vegetarijanstvu 11 let nazaj, sem tudi tokrat enostavno čutila, da je to edina prava pot zame.

Si opazila kakšne posebne spremembe po prehodu na takšen način prehranjevanja?
Veganstvo je iz mene naredilo veliko bolj mirno in sproščeno osebo. Spremembe so se seveda dogajale postopoma in počasi, toda če danes pogledam nazaj, se mi zdi da sem napredovala kot oseba. Postavila sem se zase in svoja stališča v času, ko smo vegetarijanci in vegani veljali za čudake in hipije, za to pa je potrebno imeti čvrsto hrbtenico, jasno vizijo.


 

‘V teku še vedno napredujem iz dneva v dan, tedna v teden… in kljub temu, da odtečem tudi do 400km na mesec je moja regeneracija izjemna. Moje telo ne čuti nobenega pomanjkanja, še več, lahko rečem , da je veganstvo doprineslo k moji moči in vzdržljivosti.’

Kakšen je tvoj prehranjevalen režim v relaciji do treningov? Slediš kakšnim posebnim smernicam?
Trudim se jesti zdravo in nepredelano. (Ker tudi veganstvo je lahko nezdravo, če je tvoj jedilnik sestavljen iz Čokolina, Oreo piškotov, čipsa, pripravljenih instant jedi, juh iz vrečke,…)
Večinoma se trudim na hrano gledati kot na gorivo. In tako se vedno vprašam – kaj potrebuje moje telo za zajtrk, preden odidem v službo? Kaj potrebujem po treningu za boljšo regeneracijo? Kaj za večerjo, da ne bom obremenjevala želodca čez celo noč?
Zajtrk je običajno sestavljen iz različnih vrst kosmičev, semen, suhega sadja, oreščkov in prelit z rastlinskim mlekom. Za kosilo najpogosteje jem zelenjavno prilogo z rižem, testeninami, kvinojo, kuskusom ali krompirjem in kot vir beljakovin uporabim tofu, grah ali fižol. Za večerjo imam rada tortilje z zelenjavo, ali solato s polnozrnatim kruhom in humusom.
Za pripravo hrane praktično nikoli ne porabim več kot 20 minut. Izogibam se olju.

Katera je tvoja najljubša jed?
Pica, v pečici pečen krompir, tvoja polnjena paprika, palačinke za zajtrk, tortilje s svežo zelenjavo in tofujem. Vsemu slanemu rada dodajam humus in kvasne kosmiče. Sladkemu pa, seveda, temno čokolado.

Kakšni so tvoji dolgoročni načrti za prihodnost (vstran ultramaratona in tekmovanj)?
Imam le en dolgoročni cilj – izkoristiti vsak dan sproti in se imeti lepo. Vrata puščam odprta vsemu – selitvam po svetu, novim službam, priložnostim v športu, pogoj je le, da potegnem največ iz tega časa, ki mi je dan na Zemlji. Kjerkoli že pač bom.


 
Ulo in njene treninge, tekme, doživetja ter vse ostalo, kar počne, lahko spremljate na Facebooku in Instagramu.