“Nisem več veganka”

Posted

Družbena omrežja je v zadnje pol leta preplavilo precej objav znanih veganskih influencerjev, ki so javno povedali, da niso več vegani. Od Ellen DeGeneres do Bonny Rebecce so se mnogi po nekaj tednih razmisleka naposled odločili za obrazložitev prekinitve z veganstvom ter pri tem dobili precej mešane odzive.

Pred dnevi sem v Facebook skupini Vegani, vegetarijanci, presnojedci o tem povprašala člane. Nisem si namreč še povsem ustvarila mnenja o prehodih z veganstva nazaj na vegetarijanstvo ali celo vsejedstvo. Na prvi pogled so te znane osebnosti dobro argumentirale svojo odločitev in naštele razloge, ki bi vsaj v splošnem med ljudmi imeli nek smisel. A ko sem brala odzive članov (123 komentarjev, preden je bila objava zaklenjena zaradi prepiranja), sem si med nekaterimi odlično in tistimi malo manj odlično argumentiranimi mnenji izoblikovala svoje lastno.


 

Kratko in jedrnato gre nekako takole.

Z veliko nejevolje opažam, da se med vidnimi veganskimi predstavniki nemalokrat pojavljajo zelo ekstremni in specifični trendi, ki jih ti ljudje najprej vztrajno promovirajo in širijo med svoje podpornike, ki jim pri tem slepo zaupajo ter sledijo. Po nekaj mesecih začnejo zagovarjati nasprotno, a enako radikalno idejo, s katerim množico spet napeljejo v želeno smer. Od frutarijanstva, naturopatije, do dolgoročnega postenja, pripravkov za izločanje toksinov (ta beseda mi gre res, res na živce!), tednov brez umivanja las (ja, prav ste prebrali) in še česa.

Ne lažejo, ko pravijo, da jim nek trend ne ustreza več. Resnica je, da jim nikoli ni ustrezal, ker jih velika večina ni vzdržnih ali ustreznih za zdravje in dobro počutje. Prej ali slej je treba k pravemu zdravniku, opustiti navade, ki niso znanstveno podkrepljene in zavreči kakšno od groznih idej, ki se sliši prepričljivo. Množica ob vsem tem pozablja, da večina influencerjev ni ne znanstvenikov, ne nutricionistov, ter da ideje, ki jih sprožajo na družbenih omrežjih, nimajo vedno pravega smisla in logike. Tako kot naturopat ne nadomesti hemograma, tudi pranojedstvo nima argumentov napram biokemijskim dognanjem. Če dva meseca ješ samo krompir, bo prej ali slej nekaj narobe, a ne?

Drugi najpogostejši argument je pomanjkanje časa za načrtovanje veganskih opcij. V tem primeru gre torej za priročnost. Hej, strinjam se, da veganstvo ni vedno najlažja opcija. Na 14-dnevnem potovanju se ob pomanjkanju veganskih menijev naveličaš pomfrija, zares dišeči parfumi so velikokrat testirani na živalih. Prenekateri lepi puloverji vsebujejo volno, na pomembnih družabnih srečanjih pa lahko z zavrnitvijo hrane tvegaš začudenje ali posmeh. Takšne situacije lahko posameznika zamajajo, a če je prioriteta veganstvo, nikoli tako zelo, da bi prišel do vprašanja priročnosti.

Veliko število sledilcev na družbenih omrežjih prinaša veliko moč, s katero posameznik lahko sooblikuje javno mnenje.

Saj poznate tistega – ‘Z veliko močjo pride velika odgovornost’? V idealnem svetu bi se tega zavedal vsak, a v idealnem svetu bi bili ljudje z resnično močjo za spremembe in množico sledilcev točno tisti, ki bi se svoje družbene odgovornosti ves čas zavedali. A ljudje smo pač krvavi pod kožo in daleč od perfekcije. Delamo napake, ne glede na to, kaj počnemo in s čim se ukvarjamo.

Kaj pa o tem mislite vi?

Več podobnih objav najdete v rubriki Veganiziranje.

 

 

 

2 thoughts on ““Nisem več veganka”

  1. Jaz osebno mislim, da so te trendi čisto mimo.
    Ampak vsak butec gre za drugim butcem, tako je človeštvo. Mislim, da je veganstvo lepa izbira, če jo izbereš zase, zaradi sebe in seveda s pametjo.
    Če vsak dan ješ pomfri, kot ste zapisala, seveda ni zdravo, pa tudi če je v ozadju veganstvo.
    Kot vsaka prehrana, tudi ta potrebuje organiziranost in versatilnost.

Komentarji so onemogočeni