Mleko je out – Okoljski argument

Posted

Ko sem še študirala na dodiplomski stopnji programa Okolje, nam je pri predavanju eden od profesorjev obrazložil razliko med naravovarstvenikom in okoljevarstvenikom.

Prvi bo branil okolje na vsak način, četudi bodo za to ljudje na slabšem, drugi pa bo med okoljem in človekom poskušal najti trajnostno rešitev. Kar je povedal, je imelo svoj smisel. Že s svojim obstojem okolje nehote spreminjaš in ga prilagajaš sebi. Umetnost pa je najti kompromis med ohranjanjem narave in željami človeka. Tri leta študija sem posvetila temu, da bi spadala v slednjo skupino razmišljujočih.

Serijo o razlogih za odrekanje mlečnim izdelkom in mleku tokrat nadgrajujem z okoljskimi argumenti.

Kot diplomirana okoljska tehnologinja lahko namreč danes, po vsem prebranem, jasno zagovarjam stališče, da je mlečna industrija daleč od trajnostne.

Za razumevanje vpliva mlečne industrije na porabo vode, ogljični odtis, odpadke in globalno segrevanje so ključni podatki, ki jih dobimo iz razmerja med porabo virov za vzdrževanje populacije krav molznic z njihovim potomstvom, in celokupnimi emisijami mlečne industrije (metabolizem krav, fekalije, predelava mleka, zakol starih in stroškovno nedonosnih krav, energijska poraba obratov, ravnanje z odpadki,…). Čeprav so izračuni kompleksni, lahko že iz primerjave med porabo virov za rastlinsko prehrano in živalsko hitro ugotovimo, ‘kam pes taco moli’.

Idealen vir hrane za govedo je trava.

Od tu izhaja predstava o prostranih pašnikih, kjer se krave po cele dneve pasejo in nastavljajo soncu. Paša krav s travo dandanes kljub svoji ekskluzivnosti in naraščanju popularnosti ne predstavlja boljše alternative krmljenju z žiti, saj se pri prebavi zaradi veliko vlaknin izloča veliko več metana. Zaradi nizke kalorične vrednosti trava v primerjavi z žiti (na isto maso) ne zadosti potrebam krave za primerljivo produkcijo mleka. Na glavo živine torej potrebujemo v povprečju od 1 do 8 hektarjev travnate površine. Če bi želeli vseh 100 milijonov krav v ZDA (namenjene tako mleku kot mesu) prehraniti s travo in predpostavimo, da povprečna krava potrebuje okrog 4 hektarje, bi potrebovali za to približno polovico površine celotnega ozemlja ZDA. Če temu prištejemo še populacijo kokoši in prašičev, je vse skupaj daleč od trajnostnega in izvedljivega. 

Skoraj 10 odstotkov celotne proizvodnje žit v ZDA je danes namenjeno potrebam mlekarske industrije.

Vzdrževanje krav molznic je kljub njihovi kratki življenjski dobi iz ekonomskega in okoljskega vidika izjemno potratno. Globalno povprečje porabe vode, porabljene za en liter mleka pašnih krav celokupno znaša 1060 litrov.

Pri krmljenju z žiti so vrednosti porabe naravnih virov precej večje, saj zgolj za produkcijo kilograma žita potrebujemo v povprečju od 500 do 4000 litrov vode.

V letu 2008 je povprečna krava molznica zaužila 28,5 kilogramov žita za produkcijo 45 litrov mleka. 

Če vzamemo povprečje (dobrih 2000 litrov na kilogram žita) vodne porabe, lahko izračunamo, da je za liter mleka krava molznica zaužila približno kilogram in pol žita, za katerega se je porabilo približno 3000 litrov vode. Ta izračun ne upošteva predelave mleka in količine vode, ki jo krava popije. Zgolj za primerjavo – za kilogram krompirja porabimo 286 litrov vode, za produkcijo kilograma kruha pa 1600 litrov. Za proizvodnjo litra sojinega mleka porabimo 297 litrov vode.  

Nedavna študija iz Združenih kraljestev kaže na to, da bi bilo za zmanjšanje ogljičnih emisij potrebno kravje mleko nadomestiti z alternativnim, npr. sojinim. Vsa dejstva o negativnem vplivu goveda na globalno segrevanje veljajo namreč tako za mesno kot mlečno industrijo. Krave mlekarice so le rahlo manj potratne od goveda, vzrejenega za meso, a je vzreja še vedno neprimerljiva z gojenjem rastlinske prehrane za direktno konzumacijo.

Izračuni kažejo, da vsako leto posekajo v povprečju 700.000 hektarjev Amazonskega pragozda; večinoma za potrebe zahodnega sveta.

Od tega je v letih med 2000 in 2005 bilo približno 70 odstotkov celotne poseke namenjene potrebam pašnega goveda in vzgoji monokultur za hranjenje živine. Naslednjih 20 odstotkov je bilo posekanih za manjša agrikulturna posestva, le preostalih 10 odstotkov pa je odpadlo na izrabo lesa in rudarjenje.

Poročilo Evropske komisije na temo vpliva mlekarske industrije na okolje navaja, da ima velik negativen vpliv na okolje velika večina evropskih mlekarskih obratov in kmetij, ki vključuje 80 odstotkov vseh krav molznic v EU in proizvaja 84 odstotkov vsega mleka v EU. 4 območja v EU imajo celokupno gledano nevtralen vpliv na okolje ali pa podatki za njih manjkajo – obsegajo 12 odstotkov celokupne proizvodnje mleka in 13 odstotkov krav molznic. Trajnostno in ekološko naravnani sta samo 2 območji v EU, pokrivata pa 6 odstotkov proizvodnje mleka in 8 odstotkov krav. Podatki kažejo na to, da je generalno gledano mlekarska industrija vse prej kot trajnostna, če je, pa je produkcija mleka na glavo živine nižja in temu primerno dražja. Kljub prizadevanjem za zmanjševanje vplivov mlekarske industrije na okolje je EU statistika še vedno porazna. Od 23,5 milijonov krav molznic v EU jih po teh podatkih le slaba 2 milijona daje mleko v trajnostnih obratih.

V Sloveniji povprečno spijemo okrog 246 litrov mleka na prebivalca letno, kar nas na svetovni ravni uvršča na 19. mesto, takoj za ZDA, Nemčijo, skandinavske in večino srednjeevropskih držav. Uživanje mleka narašča tudi v Afriki in Aziji, kjer je bila poraba zaradi laktozne intolerance še pred leti zelo majhna. Priljubljenost mlečnih izdelkov brez laktoze ravno zaradi visokega povpraševanja v teh delih sveta še vedno raste.

Živinoreja je glede porabe prostora trenutno najpotratnejša panoga na svetu. Pašniki in njive za potrebe krme za živali trenutno obsegajo globalno 80 odstotkov vseh kmetijskih površin. Za potrebe živinoreje porabimo 40 odstotkov celotnega pridelka žit. Po drugi strani pa je več kot milijarda ljudi lačnih.

Če ni trajnostno, ni vredno.

Številke ne lažejo. In tudi, če vam ni zares mar za živali, si verjetno v želji po kvalitetnem načinu življenja tako zase, kot tudi za svoje potomce prizadevate za bivanje v čistem okolju, za kvalitetno hrano, čist zrak in za neonesnažene vode. Če vam ni vseeno, za koliko stopinj Celzija se bo naš planet segrel v naslednjih nekaj desetletjih, koliko naravnih virov bomo še izčrpali na ‘napačen’ način in kako se bomo bojevali za vodo ob pomanjkanju, ki ga napovedujejo strokovnjaki, premislite najprej o svojih osebnih navadah. Več kot 7 milijard in pol nas je že. Res mislite, da naše vsakodnevne odločitve ne vplivajo na stanje našega okolja?