Moja pot v veganstvo

Posted

To je zgodba o tem, kako sem postala čisto prava veganka.

O tem, kako sem se začela zavedati, da ima moje ravnanje na dnevni bazi vedno nek vpliv na ostale. Tudi tam, kjer najmanj pričakuješ. Za prehod v ta lajfstajl sem potrebovala leta. Moji polžji premiki v smeri odločitev, ki živalim in okolju škodujejo manj, niso nekaj, na kar sem ponosna. A če bi želela odzivnost in pričakovala stoječe ovacije na koncu tega posta, bi si zagotovo lahko izmislila kaj udarnega in dramatičnega. Da sem na primer hudo zbolela in se pozdravila z rastlinsko prehrano. Ali pa, da sem z avtom zbila srno in me je to zaznamovalo do te mere, da sem dogodek povezala s stanjem v klavnicah ali na krožnikih. Da sem pogledala kak proveganski dokumentarec, zaradi katerega me je zaskrbelo za naše okolje, ali pa da me je ogovoril kak veganski aktivist in mi vzbudil slabo vest do te mere, da sem svoje ravnanje čez noč obrnila za sto osemdeset stopinj.

Žal vas moram razočarati. Moja preobrazba je bila postopna in dolga.

Z veganstvom sem se prvič srečala leta 2010, ko sem še kot srednješolka hodila v knjižnico zgolj zato, da sem kot radar prečesavala oddelek s knjigami o hujšanju in dietah.

Takrat sem naletela na kontroverzno knjigo z naslovom Mrha koščena. V enem popoldnevu sem jo prebrala in se takoj odločila, da bom preizkusila teorijo, ki jo postavlja. Za tiste, ki ne poznate vsebine – govori o hujšanju z rastlinsko prehrano in o posledicah sodobnega načina reje živali, pri čemer so opisi kar nazorni, besednjak pa precej sočen. Vendar pa je kljub obilici receptov na zadnjih straneh knjige pri nas pred leti veganska ponudba precej šepala. Tudi splet ni ravno prekipeval od veganskih kuharskih nasvetov. Vprašanja sem lahko postavljala na enem samem forumu, kjer se je veganska raja tako komolčila s presnojedsko, da sem bila na koncu že povsem zmedena. Oreščki, testenine, sol, razhudniki – vse zdaj ja, zdaj ne. Z vegansko majonezo in sojinimi polpeti je bilo težko hujšat, od same zelenjave in sadja pa tudi nisem znala živeti – še vedno se posipam s pepelom.

Maja istega leta sem zadnjič v življenju jedla piščanca.

Zgodilo se je v piceriji in po zadnjem grižljaju sem se odločila, da bom postala vegetarijanka, če že za veganstvo nisem dovolj motivirana. A vedno sem bila bolj fleksitarijanka, kot karkoli določenega. Jeseni, ko sem postala študentka, so namreč prišli študentski boni in z njimi omejena ponudba v tistih nekaj novogoriških restavracijah, kamor smo hodili jest. Na krožnik so se mi zaradi priročnosti redno vrinile razne tune v smetanovi omaki, ocvrti ribji fileji, rižote z rakci in turistične paštete.

V tem času se je zgodilo marsikaj. Zredila sem se, spet shujšala, preizkusila LCHF režim, zmazala škatlo jajc na teden, štela, koliko oreščkov lahko pojem. Spahovalo se mi je po omega 3 ribjih kapsulah in tolkla sem se po glavi, misleč, da premorem premalo samodiscipline za hujšanje. Ves čas sem bila lačna. Ko sem ob koncih dneva preračunala svoj dnevni kalorijski vnos, sem še vedno pojedla preveč, da bi lahko izgubila kak kilogram. Imela sem težave s kožo in kroničnimi vnetji mehurja ter slabe izvide pri svoji ginekologinji. Ponoči sem se zbujala zaradi mišičnih krčev, ki so mi tudi med treningi povzročali občutek zategnjenosti in neugodja. Magnezijeve šumeče tabletke niso imele nobenega učinka na to.

Hrepenela sem po trajnejši spremembi. Vse mi je šlo na živce. Saj ni bilo neznosno – bilo pa je tečno, ker sem se počutila tako, kot se verjetno počuti dobršen delež mladih in malo manj mladih po svetu. Konstantno na nekih striktnih prehranjevalnih režimih, potem pa za vikend ‘all out’, ko se ti zdi, da lahko v petih minutah dobesedno pogoltneš polovico vsebine hladilnika. A po štirih letih sem se odločila, da takšnemu načinu življenja naredim konec. To pa zato, ker hrana ne bi smela biti obsesija in še manj konstanten nasprotnik v boju za zdravo in srečno življenje.
In ker spremembe pridejo, ko jih najmanj pričakuješ, sem vmes komaj opazila, da je moja mlajša sestra stopila na pot, po kateri sem ji sčasoma začela sledit.

Veliko sva se pogovarjali o veganstvu. Ne, ne o rastlinojedstvu. Pomagala mi je, da sem znova odprla oči in obrnila hrbet neposrednim produktom in ostalim izdelkom živalske industrije. Odločitev pa ne bi bila odločitev brez človeškega egoizma – sestrine spremembe so namreč največji vtis name naredile v kuhinji. Delala si je sendviče, omake, testenine, okusne jedi na žlico, napekla je sladice in tu in tam na nakupovalni seznam uvrstila vrečko čipsa ali drugega slanega prigrizka. Ker se je že takrat precej ukvarjala s športom, je jedla enormne porcije in vseeno ostajala zdrava in na idealni teži. Zato sem poskusila.

Že po nekaj mesecih sem vedela, da sem se odločila prav.

Slabe navade sem začela spreminjat v dobre. Bolje sem spala in imela sem več energije. Moja koža je postala sijoča, nohti trdnejši, umirilo se je stanje z mehurjem. Znova sem se zagrela za vrsto športnih aktivnosti in v njih začela dejansko uživat. Telo je postalo izjemen stroj, ki hvaležno vrača, kar vložiš vanj. In posledice so postajale vse vidnejše. Obnovila in okrepila sem pozitiven odnos do hrane. Prvič po dolgem času me je prešinilo, kakšno svobodo predstavlja dejstvo, da ti pri hranjenju ni treba skrbeti, kdaj in koliko ješ. Jedla sem, ko sem bila lačna in nehala, ko sem bila sita.

Začela sem eksperimentirat z jedmi, še pogosteje pripravljat družinska kosila, preizkušala še neznane kombinacije živil, začimb in nenavadne recepte. Zaljubila sem se v kuhanje. Ker sem želela jesti enako dobro, kot vsejedci, sem si začela postavljat svojevrstne izzive. Tako so začele nastajat veganske verzije klasičnih slovenskih in tujih jedi, ki so po mojem in po mnogih drugih mnenjih enako dobre kot originalne. Morda se sliši noro, da sem v tako restriktivnem načinu prehranjevanja našla svobodo, vendar pa sem jo, in pri tem nisem edina. Malo morje je takih posameznikov, ki jih je na prvi pogled drastičen ukrep pripeljal do lajfstajla, s katerim so lahko pomirjeni in zadovoljni.

Gotovo se bo našel kdo in stegnil jezik, češ, da na tej točki pametujem in govorim o nadčloveških sposobnostih, ki mi jih je prinesla sprememba načina življenja.

Kot vsak drug človek imam dobre in slabe dni, edina razlika je v tem, da za slednje vzrok ni nikoli v hrani ali ostalih aspektih veganstva. To in čista vest ob zavedanju, da s svojimi odločitvami delam nekaj dobrega za ostala živa bitja in okolje, po mojem mnenju odtehta vložen trud v premik, ki ga narediš v glavi.

 

Več podobnih objav lahko najdete v rubriki Lajfstajl.