Maroko, prvi del

Posted

Konec novembra je padla odločitev, da si med zimo privoščiva teden dni oddiha nekje na toplem.

Po tem, ko sta prijatelja že rezervirala svoj termin za drugi dopust v Maroku in ob vsakem našem vikend srečanju razlagala o zimskem, a prijetno toplem afriškem soncu, spoznavanju berbersko-arabsko-evropske kulture in odličnem metinem čaju, sva vedela, da se jima bova pridružila. In tako smo konec februarja res spakirali kovčke in iz Trevisa poleteli proti afriški celini.

Nisem tiste vrste človek, ki bi najraje ves čas potoval in ki je najraje kjerkoli druge, kot doma. Ravno nasprotno. Dvakrat na leto bi se z veseljem odpravila nekam, kjer še nisem bila, a vsekakor ne za daljše obdobje. Za zapečkarsko milenijko, kot sem, je največji užitek takoj po spoznavanju neznanih destinacij dejstvo, da se po koncu dopusta lahko ponovno vrnem nazaj domov.

V zadnjih letih je razmišljanje, da širjenje obzorij mladega človeka eksplicitno vključuje potovanja, postalo nekaj ultimativnega.

S tem se v resnici nikoli nisem strinjala. Mladi danes potujemo predvsem zaradi tega, ker so mnoge destinacije začasa naših življenj postale cenovno dostopnejše (skupaj s komercialnimi leti) ter ker tako pobegnemo pred napornim delavnikom in stresnimi obveznostmi. Morda ne potujemo toliko pogosteje, kot se zdi. Iluzija slednjega se pojavlja, ker na potovanjih pogosto preko družbenih omrežij poudarjamo, kje smo, prilagamo mamljiv slikovni material in vzbujamo pozornost tistih, ki sedijo v službi in so svoj dopust za to leto že pokoristili. Priznam, da sem med slednjimi pogosto tudi sama in si takrat nemalokrat zaželim, da bi mi finančno stanje in čas dopuščala še kakšen pobeg na leto več.

Po skoraj štiriurnem letu in dveh urah čakanja v vrsti na carinski kontroli smo končno prvič vdihnili hladen afriški zrak. Še sama nisem mogla verjeti, da sem prvič prestopila meje naše celine. Ura je bila že pozna, saj smo se lep čas zadržali tudi pri menjalnici in papirjih za rent-a-car. Vse skupaj je delovalo evropsko, le ljudje in napisi v arabščini so izdajali ta zmoten videz. Prevzeli smo svoje vozilo in se po osamljeni dvopasovnici zapeljali proti centru, vsak s svojo odprto gps aplikacijo, da bi čimprej našli riad, v katerem smo imeli rezervirano prenočišče.


 

Ob ostrem zavoju z dvopasovnice na stransko ulico je vame udaril osupljiv, a nepričakovan prvi vtis Marrakecha.

 
Smeti, po katerih kopljejo mačke, luknje na cesti, ki ni bila ne makadamska, ne betonska. Izposoja terenca je bila dobra odločitev! Po trije mulci naenkrat so se vozili na starem mopedu, redke ženske pa so ob tej uri tik ob stenami hiš hitro stopale proti svoji nujni destinaciji. Seveda zakrite. Svojo presenečenost sem težko skrila. ‘Fak, pa tole je tko kot v Gazi!’ Kaj sploh govorim, sem si mislila. Še nikoli nisem bila tam. Vsi trije v avtu so se mi smejali, medtem ko smo po meter in pol širokih ulicah vedno znova končali pred pregradami, zidovi in peš conami.
 
Po slabi uri vožnje in večkrat zavrnjenih predlogov lokalcev, da bi nam radi za toliko in toliko dirhamov pokazali pravo pot, smo nazadnje le našli nek prostor sredi manjšega trga, ki naj bi bil naše parkirišče. Do nas je pristopil tip v natikačih in tradicionalnem oblačilu, povedal, da pobira parkirnino in da naj pustimo avto v leru, da bo šlo na tesno skupaj čimveč avtov in jih bodo lahko njegovi fantje poljubno prestavljali, če bo kdo vmes želel zapeljati ven. Okej. Kaj?! Pobrali smo del prtljage in isti tip nas je z veseljem po temnih in ozkih praznih ulicah pospremil do našega riada. Po poti nas je srečal njegov ‘kolega’, očitno pijan, ter nas nagovarjal, da naj njegovega prijatelja le pošteno plačamo, ker nam bo pomagal. Pri riadu smo kar nekajkrat pozvonili na vratih, a lastnika, s katerim smo bili dogovorjeni, kar ni in ni bilo. Pijani tip je postajal bolj in bolj vsiljiv. ‘Give my friend 100 dirhams!’ Resno? 22 evrov, ker je nekdo šel z nami 300 metrov peš? Medtem, ko sta se Mitja in Robi z njim iritirana pogajala, so se od nekje prikazali še trije mulci in se pridružili izsiljevanju. Zgrabila me je panika. Po nekaj minutah pregovarjanja se je lastnik riada le prikazal na vratih, skočili smo noter, naša fanta pa sta tipu, ki nas je pospremil, na hitro dala 50 dirhamov. ‘Samo toliko, da nam ne bodo uničili avta, ali pa česa ukradli.’

Ko smo se čez pet minut po plačilu nočitve s prtljago le privlekli do svojih sob, sem tresočih rok sedla na zaprto notranje dvorišče in premlevala o svojem prvem kulturnem šoku. ‘Dej mi en čik. Robi, odpri viski, ki smo ga kupili v duty free-ju.’ V tišini smo tako nekaj časa sedeli in vsi trije so mi pustili, da sem na tihem prešla prvo krizo. Iskreno nisem vedela, kako bom v takem okolju preživela teden dni. Mogoče bi šlo, če bi ostala zaprta v tem riadu, z glavo pod koutrom. En teden! V kaj sem se podala. ‘Šit, no. Kaj je s tem folkom? Maroko ni tak, kot na razglednicah!’ ‘Ko se boš jutri zbudila, bo šok že za tabo. Samo ne razmišljaj o tem.’

Imeli so prav. Prvo jutro v Marrakechu je bilo že bistveno prijaznejše.

Nenavadno hladen zimski zrak, topla kava in metin čaj z začinjenim veganskim kruhkom so mi zbistrili misli in takoj, ko smo sedli v avto, sem vedela, da ne bo tako hudo, kot se mi je zdelo prejšnjo noč. Na ulice so stopili prvi ljudje, polnile so se vrste pri pekih in pred trgovinami. Trgovci so začeli postavljat svoje stojnice in izgledalo je, da ta kraj ni več isti.


 
Nedaleč od jutranjega vrveža smo našli pot do dvopasovnice in po pol ure pustili Marrakech za sabo. Pred nami je bila celodnevna vožnja, ki nas je vodila čez Atlas. Bilo je mrzlo, zato smo (še vedno v bundah) naredili po poti do prelaza le nekaj krajših pavz in ob toplem čaju opazovali lokalce. Ker je turizem v teh manjših krajih vezan predvsem na regionalno cesto in postanke turistov, je ob poti polno starejših in mlajših moških, ki prodajajo predvsem sadje, arganovo olje, lončevino in poldrage kamne na premičnih stojnicah. V ozkih dolinah ob slabih cestah, ki jih ves čas popravljajo, smo se vozili mimo majhnih in revnih vasic, kjer so se prebivalci zbirali okrog mesarja, peka in majhnih lokalov. Nekateri so na osličkih in konjih tovorili suho dračje, drugi pomaranče, tretji pa kamne.
Na vrhu prelaza smo se ustavili na eni od razglednih točk. Bili smo že krepko nad snežno mejo, saj leži Tizi n’Tichka na višini 2.260 metrov nadmorske višine. Prelaz sestavlja obsežen del visokega Atlasa, ki se skupaj s saharskim, srednjim in anti Atlasom razprostira na razdalji 2.400 kilometrov od Sredozemskega morja do Atlantskega oceana. Jasno vreme je še pripomoglo k tem, da gorski verigi ni bilo videti ne konca ne kraja. Prvič, odkar smo pristali, sem lepoti Maroka zrla v oči.


 
Na drugi strani prelaza smo se ustavili in pomalicali. Nekaj grižljajev slanih palčk smo z varne razdalje ponudili lačnemu potepuškemu psu. Mačk in psov je v Maroku izjemno veliko in čeprav nad njimi nismo opazili nobenega nasilja, je precej očitno, da so pogosto nezaželeni in zanemarjeni. Velikokrat sem se vmes spomnila na Krapča in Luno ter dejstvo, kakšno srečo imata – skrbne lastnike, topel in varen dom, hrano. Če bi le lahko, bi katerega od teh ubogih bitij z veseljem vzela s seboj domov.


 
Cesta s prelaza se je le počasi spuščala in ko smo po dobrih dveh urah vožnje dosegli ravnino, se je rastlinstvo popolnoma spremenilo. Prostrani gozdovi cedre so se začeli umikati skalnatim in kamnitim površinam z vse redkejšim grmičevjem. Tu in tam so se pojavljali nasadi citrusnih dreves. Prispeli smo v Ait Ben Haddou. Znano turistično mestece je razdeljeno v novejše zgrajen del, kjer živijo skoraj vsi prebivalci, in nekaj stoletij star del, ki je sicer zapuščen in pod zaščito organizacije UNESCO. Za par dirhamov nas je eden od lokalcev pospremil v eno od starih zgradb, da smo se razgledali naokoli. Hiše, grajene iz lesa, slame in rečnega blata, dajejo občutek, da se je tu čas ustavil. Ker zidove konstantno popravljajo in obnavljajo, so posamezni deli zgradb še sveži in se na toplem soncu le počasi sušijo, zato je videti, kot bi še en dan prej tu nekdo živel.


 
Kraj danes slovi predvsem po tem, da so v teh starih naseljih snemali mnoge filme, med drugim pa tudi eno bolj znanih serij, Game of Thrones. Če ne bi bilo turistov in trgovcev, ki ponujajo spominke, vezane na filmsko industrijo, bi seveda to z lahkoto odmislili.


 
Tu sem poskusila svoj prvi tajine – avtentično maroško jed, pripravljeno v istoimenski dvodelni posodi z luknjo v visokem pokrovu. Jedla sem vegetarijansko verzijo, ki je pripravljena iz različnih vrst stročnic, bučke, krompirja, čebule in korenja ter obilice začimb in limoninega soka. Takoj me je navdušila in vedela sem, da bom to jed zelo verjetno do konca dopusta naročila vsaj še nekajkrat.

Ait Ben Haddou smo pustili daleč za sabo, sonce pa se je že spuščalo. Mudilo se nam je, saj smo bili že čez nekaj ur dogovorjeni za prihod v naslednji riad, kjer bi prespali. Ni bilo časa, da bi se ustavili v Ouarzazateju, večjemu mestu s tisočletno trgovsko tradicijo, izhodiščno točko afriških trgovcev za tovorjenje začimb, hrane, tkanin in ostalih malih izdelkov do severnega Maroka in Evrope. Večina prebivalcev tu govori berbersko in veljajo za neposredne potomce prvobitnih naseljencev. Tudi sicer je berberščina poleg arabščine v Maroku uradni jezik.

Prenočili smo v majhnem kraju Timatraouine, tja pa smo prispeli v trdi temi. K sreči nam riada ni bilo treba dolgo iskati, izkazalo pa se je, da smo v tistem trenutku bili edini gostje – in ker je bila na terasi riada tudi finska savna, smo se izdatno razvajali. Naslednjo noč bomo prenočili v Sahari. Medtem, ko sem stala pod vročim tušem in razmišljala o tem, da se naslednjih 48 ur ne bom mogla umiti, sem opazovala ogromno kopalnico z odprtim prehodom v spalnico, bakrene maroške pipe, svetilke in okraske, vitraž na majhnem oknu in krive stene, pobarvane v čudovite zemeljske barve. Izvezene okrasne blazine, berberske preproge, leseni grčasti stebri. Kombinacije različnih kultur, ki so se povezane zlile v eno samo.


 
Naslednje popoldne smo prispeli v Merzougo, našo izhodiščno točko za pot v puščavo. V bližnjem majhnem kraju smo najeli vodiča, ki nam je za 300 dirhamov po osebi (približno 30 evrov) rezerviral šotor v puščavi, kjer smo nameravali prespat. Do šotorov se žal ne da priti peš, zato sta edini opciji štirikolesniki ali karavana kamel – oboje z vodičem.

Sončni zahod in noč v Sahari je nekaj, kar si bom za vedno zapomnila.

Najprej po hudem mrazu, ker me kljub popolni zimski opravi ni in ni nehalo zebsti. Pajkice, dolge hlače, pohodni čevlji, tri majice, pulover in bunda, pa me je izven šotorov, kjer smo prenočili, še vedno treslo. A nomadsko vzdušje, spoznavanje turistov in lokalcev z vseh vetrov, nočno nebo in kratka noč v spalni vreči je nekaj, kar bi moral izkusiti vsak, ki si želi kdaj od blizu videti puščavo. 20 kilometrov od meje z Alžirijo, sredi peščenih sipin se izgubiš tako s telesom, kakor z glavo. In ob tem komaj verjameš, da na takih prostranih območjih že tisočletja bivajo ljudje. Jaz sem se pa psihično pripravljala na dan, ko bom brez tuša. Res, bravo.


 

 

 

 

 
Okrog ekvatorja tema pride in odide nenadoma. Vstali smo ponoči, na enourni poti nazaj pa smo se že ustavili in opazovali sončni vzhod. V hipu se je zdanilo in zlata svetloba je objela peščene sipine, da jih je bilo brez sončnih očal skoraj nemogoče gledati. Povsem premraženi in malce utrujeni smo sedli v avto in se obrnili nazaj proti zahodu. Pot do Marrakecha je bila še dolga.

Drugi del spoznavanja Maroka boste lahko že v kratkem našli v rubriki Lajfstajl.