Maroko, drugi del

Posted

Ultramaraton do Marrakesha smo na vsako uro in pol prekinili s krajšim postankom.

Ko smo mesta na obrobju Sahare po par urah vožnje končno pustili za sabo, se je pred nami ponovno odprla široka kotlina, na levi strani omejena z Atlasom, ki je s precejšnje razdalje kazal svoje pobeljene strmine. Kot da bi že pozabila, da smo se po isti cesti že peljali, sem bila znova začudena nad prostranostjo Maroka. Tu in tam kakšen grm, osamljeno drevo, vmes pa skale, kamnita polpuščavska območja in na vsakih 20 kilometrov kakšno manjše, na videz zapuščeno naselje na pol zgrajenih hiš. V radio 10 kilometrov okrog njih smo lahko videli posamezne pastirje z drobnico in se čudili, kako veliko razdaljo prehodijo dnevno.


 

Sredi ničesar je težko narediti pavzo brez občutka, da te nekdo opazuje.

Ker promet ni tako redek, kot smo si mislili, je zame in za Natašo še poseben zalogaj predstavljal – kdo bi si mislil – poln mehur. Težko najdeš kamen, ki je dovolj velik, da bi se lahko skril za njim, zato smo improvizirali s postavitvijo avta in odpiranjem vrat na način, da te vsaj s ceste ni nihče videl. Ne vem, kako to izvedejo domačinke, ki v takšnih ruralnih območjih ne smejo pokazati preveč gole kože.

Na kosilu smo se ustavili v majhnem mestu pred Ouarzazatejem. Ponovno sem naročila tajine, medtem ko so se ostali odločili za evropsko kuhinjo. Postregli so nam tudi z domačimi olivami in kruhom, podobnem grškem pita kruhu. Ugotovili smo, da v manjših mestih pogosteje strežejo jedi stare celine v želji, da bi pridobili turiste, žal pa je zato tudi kvaliteta priprave slabša. Ultimativen dokaz? Špageti z omako so Nataši že po uri nadaljnje vožnje povzročali slabost in sumljivo brbotanje v želodcu. Ovinkasta cesta, ki nas je vodila nazaj čez nižje prelaze Atlasa, ni k dobrem počutju prav nič pripomogla.


 

Že ko smo se peljali v Saharo, sem v manjših naseljih, obsijanih s popoldanskim, oranžastim soncem opazovala ljudi v teh manjših mestecih.

Naleteli smo na gnečo ob velikem pogrebu nekega lokalnega veljaka, ki so ga brez krste in ovitega v belo pregrinjalo ter pokritega z bogato izvezeno odejo ljudje nosili po glavni cesti. Sodelovali so stari in mladi, a nikjer ni bilo videti nobene ženske. In čeprav je bila to edina ceremonija, ki smo jo imeli poleg molitev na javnih mestih priložnost videti, si nisem mogla pomagati, da mi utripi teh mest bogu za hrbtom ne bi dajali občutka odtujenosti in temačnosti. Konzervativna in tradicionalna oblačila so bila verjetno že eden od razlogov za to. Ženske, ki so, gledoč v tla in popolnoma zavite v burke, hitele po svojih opravkih, medtem ko so moški posedali pred pragovi hiš in opazovali posamične avte, ki so tu in tam prečkali njihova mesta. Vsi vedo, da v črnih rentanih Dusterjih večinoma sedijo turisti, ki utrip njihovih življenj zgolj oplazijo za nekaj trenutkov, nato pa je vse po starem.

Ko začneš razmišljati, kakšne misli spreletavajo te ljudi, ki se ob hladnem vetru zavijajo v deke v mestecu nekje bogu za hrbtom, ne prideš do bistvenih zaključkov. Čutiti je udobno ujetost v tradicijo, za katero pa svojega načina življenja pod nobenim pogojem ne bi zamenjala. Pogled na oddaljen Atlas na severu je veličasten. Rada bi ga videla še kdaj, tu, sredi ničesar. A tudi zato, da se spomnim, kaj vse me čaka doma in se zahvalim vsemu, kar imam.
Sonce je že zahajalo, ko smo se spustili z Atlasa in zaviti, močno načeti cesti sledili ob vznožju ozke doline.

V zakotnem kraju smo si ob zadnjem postanku pred prihodom nazaj v Marrakesh naročili metin čaj in opazili, da nas je s pogledom spremljal fant mojih let, očitno slep na eno oko, zanemarjen in rahlo telesno prizadet. V tistem trenutku sem spoznala, kako zelo se tekom tega potovanja primerjam z maročani. Mi smo sedli v avto in šli dalje. Čez štiri dni raziskovanja Marrakesha bomo šli na letalo in nazaj domov, ta fant pa bo ostal tu, v svetu, ki mu ne bo dal takšnih priložnosti, kot jih je moj svet dal meni. In najbolj nedojemljivo se mi pri tem zdi dejstvo, da je meni misel na to nevzdržna, medtem ko jo je on že zdavnaj sprejel.


 

Voziti avto po Marrakeshu je prava umetnost.

V enem rondoju ima prednost tisti, ki se vključuje, v drugem pa je ravno obratno. Huda večerna gneča nas je zaustavljala do te mere, da smo komajda prilezli do letališča. Otroci, ki se igrajo ob dvopasovkah, nam poti niso ravno olajšali. Ker smo v avtu sedeli štirje, sta po dva gledala v vsak bok, da smo se sproti izogibali potencialnim prometnim nesrečam zaradi mopedov, ki so nas prehitevali. Nazadnje smo avto le vrnili in se nazaj v center, kjer nas je ob obrobju medine že čakal lastnik našega naslednjega riada, odpravili s taksijem. Maročani javni prevoz precej uporabljajo in taksisti zvečer nikoli niso brez dela. Iz tega razloga je voznik pred prihodom v center naš taksi zaklenil, saj so lokalci med počasnejšo vožnjo v prometnem zamašku tolkli po šipah in poskušali odpirati vrata – tudi prtljažna.


 

Nazadnje smo le našli naš riad. In vroč tuš smo vsi že nujno potrebovali. Tako sem med umazanimi oblačili v vrečki s seboj domov nevede prinesla tudi nekaj puščavskega peska.

Marrakesh je bil nepozaben.

Potrebovali smo kakšen dan, da smo se navadili na vrvež glavnega trga Jemma el Fna. Ko spregledaš opice in kobre, ki jih izkoriščajo za zabavo turistov, ter se navadiš na to, da te trgovci precej nagovarjajo, začneš v mestu zares uživati. V treh dneh mestne izkušnje smo spoznali bogato kulinariko stranskih in glavnih ulic, nakupili nekaj spominkov, ter se končno uspeli vsaj malo pogreti. Predzadnji dan so se temperature dvignile toliko, da smo lahko v riadu pustili tudi bunde in se v židovsko četrt odpravili v puloverjih.


 
Tam sem spoznala trgovca začimb, ki je potomec prve muslimanske družine v tem delu mesta. Pred menoj je zmlel svežo mešanico 45 različnih vrst začimbnic, ki skupaj tvorijo kraljico maroških začimb – Ras el Hanout. Pri njem smo nato preživeli še dobro uro in pol in spoznali praktično vse začimbe, ki jih je imel v svoji trgovini. Njegov maroški kumin je neverjeten, da o žafranu sploh ne izgubljam besed. Opozoril pa nas je tudi na prodajalce tik ob glavnem trgu, na katere se je težko zanesti. V svoje začimbe mešajo namreč tudi žagovino in pesek ter tako poceni naplahtajo turiste.


 
V soukih, trgovinicah okrog glavnega trga, je ključ do uspešnega nakupa v barantanju. Z Natašo sva ga rade volje prepustili moškemu delu naše skupine, in strinjava se, da sta bila v lovu na ugodne cene precej uspešna. Le pri preprogah so cene v glavnini fiksne, saj so ročno tkane med najdragocenejšimi maroškimi izdelki. Polnih vrečk smo se odpravili še do ene izmed mošej. Čeprav si lahko Koutoubijsko ogledate le od zunaj, je za oko, navajeno evropske arhitekture, dih jemajoča. Drobni vzorci, 77 metrov visok minaret, rdeče obarvan kamen in bakreni okraski predstavljajo veličastno trdnjavo muslimanskega sveta.

Še beseda ali dve o substanci, ki jo Koran strogo prepoveduje. Do alkohola smo prišli v Marrakeshu zelo hitro, le izven medine je treba vprašati mladega prodajalca v kateri od trgovin. En izmed fantov nas je po mreži ozkih ulic takoj peljal do skritega lokala, kjer je bil videz bolj evropski, populacija pa delno lokalna in delno turistična. Cene žganja so visoke, a dve rundi si je bilo ob zaključku našega potovanja vredno privoščiti. Z njima smo razkužili še zadnje bacile, ki so jo nam dan pred tem zagodli po večernem obisku v priznani restavraciji Nomad.


 

Torej – sem po kulturnem šoku, napornih trgovcih in zmrzovanju v Sahari dejansko uživala v svoji maroški izkušnji?

Definitivno. Maroko je lep in grd obenem, je dežela nasprotij. Maroko najprej šokira, a v zameno ponudi dragoceno in neponovljivo izkušnjo.

Prvi del vtisov iz Maroka lahko preberete tu.

 

Avtorja skorajda vseh fotografij v teh dveh objavah sta Mitja Ličar in Nataša Medvešek. Obema stokrat hvala – tudi za to, da je bil Maroko z vama in Robijem nepozaben.