Kdo je Krapč?

Posted

Najprej je v najino življenje vstopil Krapč.

Bil je hladen oktobrski dan v enem izmed zadnjih sončnih vikendov, ki sva se ga odločila preživeti v počitniški hiši na dolenjskem. Alter vego takrat javno še ni obstajal in večino delovnih sobot in nedelj sva preživela ob sestavljanju receptov, nabiranju fotografskega materiala in optimizaciji spletne strani. Bilo je naporno, saj sva bila med tednom v službi, vsak prosti trenutek pa poskušala izkoristiti za pripravo bloga.

V nedeljo, ko sva z delom že zaključila, sta se nama pridružili Mitjeva mami in sestra z otroci. Po nastavljanju zadnjim popoldanskim žarkom nam je že pošteno krulilo in ker je bila hiša že pospravljena, smo se odločili, da na hitro spakiramo stvari in se odpeljemo v 5 minut vožnje oddaljeno gostilno na kosilo. Približno pol ure kasneje sva z Mitjem sva že naročila vsak svoj Radler in čakala, da s svojim avtom pridejo še ostali. Po dolgem čakanju so se le pripeljali, otroka pa sta stekla iz avta proti nama in povedala, da so na poti po podeželski cesti skoraj povozili majhnega črnega mucka. Ker pri roki niso imeli nič drugega za pod zob, so mu dali malo skutnega deserta, ki ga je v hipu zmazal, nato pa so se, ne vedoč, kaj storiti, odpeljali naprej do gostilne.

Mitja je v hipu odložil kozarec, zakorakal s sestro proti avtu in me mimogrede vprašal, če bova mucka obdržala. ‘Am… Ja!’ Po 20 minutah lova na jokajočega in sestradanega mladička po praznem koruznem polju je Mitja uspel črno kepico zaviti v odejo. Muc je v trenutku obmiroval in utihnil. Mitjeva sestra je po okoliških kmetijah medtem povprašala, čigav je mladiček. ‘Gospa, kar vzemite ga. Vsaka hiša ima tu vsaj po 10 mačk. Vsi bodo veseli, če bo kakšen manj.’

Za mizo pred gostilno smo si muca prvič uspeli dobro ogledati.

Razen umazane in zavozlane dlake ter blago vnetih oči ni izgledalo, da bi bilo z njim kaj hujšega narobe. Med vožnjo domov sva opazila, da ene od zadnjih tačk ne uporablja. Poklicala sem veterinarja. Saj res, nedelja je. Vseeno sem vztrajala toliko časa, da sem stopila v kontakt s specialistko za mačke, ki mi je predlagala, naj ga napojiva in nahraniva, ter takoj naslednji dan pripeljeva na pregled.

‘A ti je sploh okej, da muca obdrživa?’ Prikimala sem. ‘Seveda mi je!’ ‘Ne deluješ ravno prepričljivo.’ V resnici me je bilo strah, da bi se na mladička navezala preveč, potem pa bi se izkazalo, da ga bi bilo treba uspavat. ‘A nisi alergičen na mačke?’ ‘Ah, bom že nekako. Čeprav, če dobro pomislim, mogoče tole ni bila ravno dobra ideja…’ Stisnilo me je. Bila sem tiho, a sem že vedela, da bom muca na vsak način želela obdržati. Preživeli smo prvo noč – pred spanjem je pomalical z vilicami pretlačeno konzervo mačje hrane, ki sva jo kupila na bencinski črpalki. Zavila sva ga v odejo, ponoči pa je že odkril, da sva mu v bližini pripravila pesek. Zdelo se mi je, da očes sploh nisem zatisnila.

Ob osmih zjutraj smo vsi trije že stali pred vrati veterinarske ordinacije.

Izkazalo se je, da sva našla približno 8 tednov starega in malce podhranjenega fantka z opazno in zagnojeno raztrganino na zadnji levi tački. ‘Verjetno se je kam zataknil,’ je razložila veterinarka. Ker je tehtal komaj dobrega pol kilograma, operacija ni prišla v poštev. Dobil je antibiotike, mazilo in sprej proti bolham. ‘Dobre možnosti ima, da se zliže, zato naj vaju nič ne skrbi. Ga bosta obdržala?’ Navdušeno sem prikimala.

Odvalil se mi je kamen od srca. Ko smo se skupaj odpeljali po nov mačji wc, pesek, posodo, hrano in posteljo, sem se popolnoma sprostila. ‘Mitja, kar mucka imava! A si predstavljaš? Nikoli si nisem mislila, da sem mačjeljubec! Vedno sem bila bolj za pse, kakor za mačke! Ne morem verjet!’ ‘Zakaj si bila pa včeraj tako zapeta,’ me je začudeno pogledal. ‘Ker sem mislila, da si boš premislil in ga dal komu drugemu,’ sem skoraj zajokala. ‘Pa saj veš, da ga ne bi več dal stran od sebe. Kupil si bom Claritine S, če bo prehudo. Ampak bo pa najin.’

Izbirala sva ime. ‘Krapč bo!’ Tako je mene in mojo sestro klical ati, ko sva bili še majhni. Vedno se mi je zdelo, da je to izpeljanka iz imena ribe. V glavi sem si živo predstavljala, da je ta velika in grozeča sluzasta žival, ki živi večinoma v mulju, enkrat bila majhna, čudna, a ljubka temna ribica. No, izkazalo se je, da sem v resnici imela v mislih soma, s štrenastimi izrastki, ki so mi ponujali asociacijo na skuštrano črno dlako malega mucka. Ampak to ime je nekaj posebnega. Kdo še ima doma mačka z ribjim imenom? Še veterinarka je povedala, da je to prvi Krapč v njeni ordinaciji. ‘Nekateri lastniki se ne morejo zediniti, kako bi dali ime svojim ljubljenčkom, zato jim dajejo po dva. Na primer Čarli Muri.’ No, se strinjamo, da je Krapč veliko boljša izbira, kajne?

Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, v kakšnega čudovitega muca se je Krapč razvil v malo več kot dveh mesecih. Rana se je zacelila in tačko je začel spet normalno uporabljati. Njegova dlaka je zasijala, pridobil je na teži. Odziva se, če ga pokličeš po imenu. Nasploh je igriv, radoveden, nič kaj bojazljiv in zelo čist maček. Mitja jena začetku rekel, da mu ne bo pustil na pult, mizo ali na posteljo. A obveljala je mačja in v roku enega tedna je Krapču dovolil praktično vse. Seveda muc zdaj spi najraje med nama, v razmiku med obema vzmetnicama. Rad se crklja in nasploh imam občutek, da na vsakem koraku izraža svojo hvaležnost nad tem, da sva ga rešila.

Življenje z mucem te popolnoma prevzame.

Najino življenje se je s Krapčem obrnilo v popolnoma drugo smer in vesela sva, da je sam od sebe nekako našel pot do naju. Nepopisno lepo je priti domov po napornem dnevu in doživeti, da to lepo kosmato bitje skoči v tvoje naročje in zavleče mačjo prejo v globok spanec. To izkušnjo priporočam vsakemu.

2 thoughts on “Kdo je Krapč?

  1. Zares lepa zgodba, še posebej, ker je resnična! Treba je imeti pogum in ljubezen, pa se ti stotero povrne! Veliko veselja z vajinima muckoma!

Komentarji so onemogočeni