In potem smo dobili Luno

Posted

O tem, kako je najin najdenček Krapč dobil družbo dolgodlake Lune.

Krapč se je v tednih po tem, ko sva ga našla, spremenil v samozavestnega, zadovoljnega in zelo crkljivega muca. Popolnoma se je navadil na bivanje v stanovanju, na spanje z nama v postelji, rana na tački se mu je zacelila, pa tudi obiske pri veterinarju je prenesel že zelo potrpežljivo.

Veliko sva razmišljala o tem, kako preživi čas, ko sva zdoma. Ker jaz delam pretežno deljeno in ker je Mitja trenutno cele dneve preživi v svojem studiu, sem mu predlagala, da posvojiva še enega muca. Moje sugeriranje je trajalo dobrih 14 dni, nato pa je tudi sam prišel do zaključka, da sta dva mačka boljša kot en sam. Začelo se je iskanje.
Po spletu čudnih okoliščin je bilo to ravno obdobje, ko mladih muc ni bilo nikjer najti. Našla sva nekaj mladičkov s FIV ali levkozo, a ker je Krapč na obe bolezni negativen, ta opcija ni prišla v poštev. Naletela sem na eno samo dokaj primerno kandidatko, ki pa je bila vajena bivanja zunaj, kar pa pri nama (živiva ob glavni cesti, naselje pa je polno odraslih prostoživečih mačk) žal ne bi bilo mogoče.

Minilo je še nekaj dni, ko mi je znanka potožila, da ima 3 petmesečne mladičke, ki jih mora nekako spraviti od hiše. Svojo muco so namreč pred poletjem želeli odpeljati na sterilizacijo, a je bilo že prepozno. Znanka se je takoj zagrela za to, da mi vsaj enega mladiča odda, jaz pa nisem vedela, katerega od prikupnih dolgodlakcev izbrati. Nazadnje sva se z Mitjem odločila za samičko tigraste barve, ki so ji znankini otroci že nadeli ime Luna.


 

Veliko sva raziskovala o tem, kako domači muc sprejme prišleka.

Brala sem literaturo o vedenju mačk, poguglala vse mogoče. Prevladujoče mnenje je, da je treba novega muca zapreti v ločeno sobo in ga domačemu najprej predstaviti preko vonja. Bila sva malo naivna, zato sva bila prepričana, da bo zaradi mladosti obeh vse skupaj potekalo mirno in brez agresije. A Krapč naju je s svojo jezo vseeno presenetil že takoj po prihodu z novinko domov. Ko je Luno opazil v svoji kletki, je otrpnil. Pred tem sva Luni v posebnem prostoru že za vsak slučaj pripravila mačje stranišče, hrano, igrače in praskalnik. Krapč je bil vidno pod stresom. Ko je zagodel in pihnil proti Luni, sva vedela, da sva naredila napako in proces njunega spoznavanja po nepotrebnem otežila.

Stopili smo korak nazaj in prvih nekaj dni sta preživela ločeno.

Zbliževati sva ju začela z izmenjavo njunih igrač, da bi ju navadila na vonj drug drugega. Luna je vse skupaj prenašala zelo potrpežljivo, Krapč pa je vztrajno branil svoj teritorij. Ko je zaznal njen vonj, je samo pihal in godel, pomiril pa se je šele, ko sva ga odpeljala povsem stran od vrat, ki so bile povezane z Lunino sobo.


 
Po nekaj dneh sva ju postopoma začela navajati na igro in hranjenje na vsaki strani vrat. To je zadeve tako olajšalo, da sta kmalu lahko začela jesti v istem prostoru, saj se je Krapč precej umiril. Ko je igra postala preveč agresivna, sva ju ločila z drugo igračo, s katero sta se lahko zamotila. Na začetku njunega spoznavanja sem bila prepričana, da bo procedura trajala vsaj do novega leta. Bila sem napeta in slabe volje, ker se mi je v določenih trenutkih že zdelo, da nikoli ne bosta mogla sobivat. Ko sem po raznih forumih brala objave ljudi, ki se na vse možne načine trudijo zbližat dve mlajši mucki po pol leta in več, a neuspešno, sem že skoraj obupala.

Luna je Krapčevo popolno nasprotje.

Nerada se pusti nosit, a je izjemno zgovorna in vsakič, ko se ji približaš, zamijavka in šele potem se odloči, ali se bo pustila počohat. V gobčku naokoli prenaša žogo in zraven spušča godrnjave zvoke, da se včasih resno sprašujem, ali ima v sebi kaj pasjega. Je pa vseeno izjemno plašna in če dobiva obiske, hitro izgine v spalnico med knjižne police in počaka, da gostje odidejo. Še posebno, če so vmes otroci. Krapč pa po drugi strani komaj čaka, da kdo pride – vedno si izbere svoj stol in na njem zaspi v najhujšem vrišču, prevoha vse goste in njihove čevlje na hodniku ter celo brez težav zaspi v vsakem naročju.

Dober teden po prihodu Lune jo je Krapč uradno sprejel v ‘našo’ družino. Začel jo je umivat in njegova drža niti med igro ni bila več napadalna. Ne vem točno, zakaj. Še zdaleč nisva preizkusila vseh metod za njuno zbliževanje, ki sem jih našla na spletu in v knjigah. Nisva ju podrgnila z isto brisačo, da bi se drug od drugega navzela vonja in tudi čez noč ju nisva več ločila. V nekaj tednih sta postala najboljša prijatelja. To mi je postalo jasno, ko sem se sredi noči slučajno zbudila in videla, kako drug drugega tržita za tačke in leže predeta.

Uspelo nam je, in Luna je postala naša.


 
Kakšne so torej metode, s katerimi našim mucam olajšati začetne muke medsebojnega spoznavanja? Meni so zelo všeč nasveti iz J. Galaxyjeve nove knjige Total Cat Mojo: The Ultimate Guide to Life with Your Cat. Nakup več kot le priporočam.

Že veste, kdo je Krapč?

4 thoughts on “In potem smo dobili Luno

Komentarji so onemogočeni