Ali svoja mačka hranim vegansko?

Posted

Verjetno se ob takšnem vprašanju zgrozi marsikateri ljubitelj živali ali veterinar. In še kakšna mačka.

Tako kot (k sreči) večina veganov, med katere spadam tudi jaz. Ko pride do vprašanja, ki postavlja na tehtnico ideologijo posameznika na eno in zakone narave na drugo stran, nikoli ne vem, kako točno naj argumentiram svoje stališče, da bo kar najbolj prav.

Zame je razlika med potrebami hišnih ljubljenčkov in potrebami človeka samoumevna – tako na fiziološkem, kot na socialnem nivoju. Po tisočletjih, ki so jih predniki hišnih mačk preživeli v saharski Afriki, smo v svoje domove privlekli miniaturne verzije tigrov, ki se niti približno ne obnašajo tako, kakor mi od njih zahtevamo.

Za razliko od psov, ki smo jih prvič udomačili pred približno 15.000 leti in danes predstavljajo uspešen primer dolgotrajnega procesa selekcije in adaptacij, so mačke na navznoter in navzven še vedno takšne, kot v starem Egiptu.

Razlog za to je enostaven – pes je imel že od nekdaj vrsto nalog, za katere so ga izurili lastniki. Glede na to, kaj je skupnost kar najbolj potrebovala, je pes postal čuvaj, lovec, pastir (v zameno za hrano in zavetje), vmes pa neizogibno tudi družabnik. Kot njegovi predniki so namreč tudi volkovi družabne živali in živijo v tropu. Zgodil se je zgolj prehod iz ene vrste družabništva v drugega, pes in človek pa sta se zato drug od drugega lahko hitro priučila osnovnega sporazumevanja.

Mačke si je človek za svojo družbo izbral šele pred kakšnimi 5.000 leti ob širokem razvoju agrikulture, ko je ugotovil, da bi te sicer divje živali s sobivanjem v bolj naseljenih območjih in blizu virov hrane (njive, shrambe za pridelke) lahko omejevale populacije škodljivcev, kot so glodavci, žuželke in ptiči. Čeprav je tudi tu šlo za princip ‘daj-dam’, mačkam za sobivanje z ljudmi ni bilo treba spreminjati navad. Vaš domači maček, ki se sicer pusti cartati, v svoji srži ni prav nič drugačen od divje. Njuna narava je enako ‘surova’, zato poganja pri obeh identičen cikel lova, ubijanja, hranjenja, igre, spanja in umivanja. Poleg tega pa je izmed vseh predstavnikov iz družine mačk lev edini, ki živi v tropu, medtem ko so ostali večji del življenja samotarji. Težko torej trdimo, da so bile mačke kdajkoli sploh zares izpostavljene procesu udomačitve.

Kljub enakemu redu zveri (Carnivora), kamor spadata oba štirinožca, lahko že iz teh izhodišč vidimo, kako različna sta si. Večina predstavnikov tega reda je obligatornih karnivorjev, ki potrebujejo meso, da lahko preživijo. Ravno mednje spadajo mačke, kar niti ne preseneča, če pomislimo na njihovo izrazito lovsko naravo, ki smo jo tekom poskusa medsebojne socializacije še celo nagrajevali in podpirali. Psi pa so se po drugi strani zaradi dolgotrajnega procesa udomačitve in adaptacij, ki so jih medtem s selekcijo pridobili, prilagodili na uživanje žit in ostalih antropogenih kulturnih rastlin. Če primerjamo volčji genom z genomom psa, ima slednji bistveno več kopij genov za encime, ki pomagajo pri razgradnji škroba. Zato je pes prilagojen na hrano, ki vsebuje višji delež rastlinskih produktov.

Pri mačkah so prehranske potrebe še vedno enake kot pred tisočletji.

Njihov idealen vir hranil so manjše živali, ki zadostijo vsem potrebam po mikro in makronutrientih. Ko govorimo o razmerjih – 53 odstotkov zaužitega naj bi pridobile iz beljakovin, 35 odstotkov iz maščob in 12 odstotkov iz ogljikovih hidratov. Njihove sposobnosti za razgradnjo slednjih so zelo omejene, stroka pa enoglasno se strinja, da veganska prehrana NI in NIKOLI NE BO mačkam prijazna ali primerna. Sem veganka in ne jem mesa ali drugih živil živalskega izvora, moja štirinožca pa ga potrebujeta za kvalitetno, zdravo in dolgo življenje. Ljudje smo omnivorji in lahko jemo eno in/ali drugo. Če kdorkoli, ki to bere, razmišlja o tem, da bi svoje mačke hranil vegansko, ali pa celo to že prakticira, naj takoj preneha in prebere strokovno literaturo na to temo. 

Seveda velikokrat prejemam očitke na račun tega, da kot veganka hranim svoje hišne ljubljenčke z mesom, saj kot potrošnik s tem do neke mere spodbujam živinorejo in doprinašam h krutosti do živali in h okoljski problematiki.

O tem sem tudi v času pred Krapčem veliko razmišljala. Je bolje imeti živali, ki lahko jedo vegansko, da s tem ne kršiš svojih lastnih načel? Se še vedno izogibaš izkoriščanju živali, če pa kupuješ živalske produkte za potrebe svojih mačk? A vedno sem prišla do neizpodbitnega zaključka – da bi bilo skrajno nehumano in v nasprotju z veganstvom kot takšnim pustiti umreti 8 tednov starega mačjega mladiča, ki je sestradan in prestrašen jokal ob robu ceste samo zato, ker je obligatorni karnivor. Pa tudi, če gledamo vstran ideologije – kaj bi takšno dejanje povedalo o meni? Skrb za živali, ki smo jih vzeli iz narave in jih bolj ali manj uspešno udomačili, je na plečih človeka in prav je, da zanje prevzemamo odgovornost.

Obstaja verjetnost, da bo v času, ko bosta Krapč in Luna odrasla in se postarala, znanost napredovala do te mere, da bomo lahko kupovali komercialne izdelke živalskega izvora, ki so vzgojeni iz tkivnih kultur. Zanimanje za razvoj v tej smeri je velik, saj je potrošnikov teh izdelkov zaradi povečevanja človeške populacije čedalje več. Gre za tehnologije, ki bi bile okolju in živalim prijazne, zato bi jih morali vzpodbujati in podpirati. Seveda to pomeni, da takšna hrana ne bi bila dostopna le za potrebe hišnih ljubljenčkov, a to je dejstvo, ki ga po mojem mnenju večina veganov lahko mirne duše sprejme, četudi se jih velik delež ne bi odločil za ponovno konzumacijo produktov živalskega izvora.

Kaj pa Luna in Krapč trenutno jesta?

Že preden sem postala ‘mačja mama’, sem vedela, da hišni ljubljenčki za zdravo rast in razvoj potrebujejo kvalitetne in vrsti primerne vire hranil. V komercialni mačji hrani nizkega cenovnega razreda so deleži ogljikovih hidratov pogosto višji, kot bi morali biti, večinoma pa se dodajajo v obliki različnih žit in krompirja. Takšna hrana vsebuje tudi precej soli in umetnih barvil, zaradi česar se na dolgi rok pri mačkah pogosto pojavijo zdravstvene težave. Debelost, sladkorna bolezen in odpoved ledvic so najpogostejše med njimi. Zato sem že v začetku kupovala eno ali dve vrsti briketov in mokre hrane za mladičke z visokim deležem mesa. Veterinar, ki sem ga vprašala za nasvet, mi je ravno slednje predstavil kot najpomembnejši kriterij pri izbiri kvalitetne mačje hrane. Seveda pa obstajajo še ostali: nič dodane soli, nič žit, glutena in čim nižji delež stranskih in obdelanih mesnih proizvodov, kot je npr. kostna moka. Četudi imajo vaše mačke rade poceni hrano, ki jim jo kupujete, premislite o tem. Seveda obstaja verjetnost, da bo tudi ob takšni hrani mačka doživela zavidljivo starost. A dobra primerjava poceni mačji hrani je naša hitra hrana. Vsakodnevno uživanje slednje na dolgi rok verjetno ni nekaj, kar bi priporočali posamezniku, pa tudi sami verjetno tega ne prakticirate.


 

Seveda se je potem zgodilo nekaj, kar bi morala kot zgledna mačja lastnica tudi pričakovati, pa nisem.

Mačke so izbirčne in se večinoma hitro naveličajo enolične hrane. Okusni grižljaji ene in iste, čeprav kvalitetne hrane jima po nekaj tednih niso več teknili. Luna ni več pridobivala na teži in zato sem se odločila, da v eni od spletnih trgovin naročim večjo količino različnih poskusnih paketov kvalitetne mačje hrane in jima jedilnik popestrim. ‘Po mačje’ torej testiramo naslednje znamke srednjega in višjega cenovnega razreda:

Cheshire cat
Almo Nature Legend
Schesir Kitten
Animonda Carny
Applaws
Taste of the Wild
Cosma Nature
Cosma Thai
Sanabelle
Concept for Life

Ker niti dve mački nimata povsem enakega okusa, nima smisla, da pišem, katera znamka jima je bila bolj všeč od druge. Sta pa bila še posebej navdušena nad Cosma Thai konzervami, ki vsebujejo škampe, ribe in rake. Luna je postala bistveno bolj ješča, oba pa se pridno razvijata in rasteta.

Dvakrat na teden jima kot prigrizek odmrznem in postrežem tudi domačo pašteto, ki sem jo pripravila iz kuhanih piščančjih filejev, drobovine in lizina v prahu. Ker je drobovina v prevelikih količinah škodljiva (vsebuje velike količine vitamina A, ki lahko negativno vpliva na zdravje kosti), previdno z doziranjem.

Mačke lahko uživajo tudi zelenjavo, a le v manjših količinah. Nekaj vrst je zanje strupenih in celo smrtno nevarnih, zato previdnost ne bo odveč. Mačkam najnevarnejša živila so česen, čebula, zeleni paradižnik, zeleni deli krompirja, čokolada, mleko, grozdje, rozine, avokado, kava, alkohol in sladilo ksilitol.

Zadnje čase precej berem o tem, da nekateri lastniki svoje mačke hranijo izključno s surovim mesom.

Po njihovih besedah naj bi takšna hrana s kostmi in kožo vred glede na mačje potrebe prednjačila še tako kvalitetne brikete in komercialno mokro hrano. Del veterinarske stroke se s tem strinja, saj je take vrste hranjenje identično tistemu v naravi, poleg tega pa naj bi mačke že samo s hrano v telo vnesle zadostno količino vode. Meso v surovem stanju vsebuje okrog 75 odstotkov vode, medtem ko suhi mačji briketi le 5 do 10 %. Mačke pijejo malo, zato naj bi se po mnenju strokovnjakov ravno zaradi pretiravanja z briketi pojavljale mnoge zdravstvene težave na ledvicah. Po drugi strani pa je skrb zaradi kontaminacij z bakterijami pri surovem mesu nepotrebna, saj imajo mačke odporno črevesno floro ter kratek prebavni trakt, ki onemogočata pojav patogenih bolezni. Kolikor sem uspela razbrati, pa na temo hranjenja mačk s surovim mesom še ni dovolj znanstvenih raziskav, zaradi katerih bi v veterinarskih krogih lahko prišlo do konsenza in uveljavitve novih prehranskih smernic.

Zanima me, kaj o hranjenju mačk s surovim mesom mislite vi, pa tudi, katere znamke hrane imajo vaše mačke najraje. Odgovorite mi lahko v komentarjih na moji Facebook strani

 

2 thoughts on “Ali svoja mačka hranim vegansko?

  1. Strinjam se z večino napisanim, predvsem da mačke brez mesa ne morejo normalno živeti. Zanimivo se mi zdi vprašanje koliko drugih živali bo ta maček v svojem življenju pojedel. Koliko virov bo zaradi tega mačka porabljenih. Če smo rešili življenje ene živali in jih ob tem pobili mnogo več, nismo delovali ravno učinkovito ali humano. A ker ljudje še zdaleč nismo racionalna bitja, ko gre za življenje in smrt nam ljubega štirinožnega prijatelja je vsako utemeljevanje o tem da si žival lastimo zaradi nečesa drugega, kot pa zaradi svojih lastnih interesov le zategovanje zanke okrog lastnega vratu.

    1. David, se strinjam.
      Je pa dejstvo, da so mačke invazivna vrsta, ki se načeloma hitro in učinkovito množi. Na prostem so nevarne mnogim vrstam ogroženih ptic, predvsem pa dvoživkam in še nekaterim manjšim živalim, zaradi česar nastaja nepopravljiva škoda. Moje mnenje je, da moramo pojesti, kar smo si zakuhali in to situacijo reševati postopoma. Pred n leti smo jih iz Afrike pripeljali sem, zdaj, ko se s srečujemo s problematiko polnih zavetišč, neracionalnih rokov evtanazij in neodgovornimi lastniki, ki jim je strošek sterilizacije/kastracije izguba denarja, pa imamo problem. Žal nič od tega ne rešuje življenja katere koli živali.
      Odgovorni lastniki smo vsekakor subjektivni, ko gre za naše hišne ljubljenčke. Veganstvo je v veliki meri stvar ideologije, zato smo si ga v takšnih situacijah primorani prikrojiti tako, da ustreza našim lastnim potrebam/interesom. Ker matematika tukaj ne drži vode. To pa ne pomeni, da se trpljenja živali ne trudimo zmanjšati. Vsako živo bitje zavzame v okolju nek prostor in že zgolj s svojim obstojem povzroča drugim kolateralno škodo. Pri karnivornih živalih je to še očitneje. Tako, kot pa sem napisala, bom podprla vsak razvoj v smeri tkivnih kultur za proizvodnjo okolju in živalim prijaznega mesa.

Komentarji so onemogočeni